ZA NAMI JE ŠE ENO LETO DRUŽABNIH DOGODKOV IN ZANIMIVIH TRENUTKOV
Zaključujem opis leta, ki je za nami. V sosednjih prostorih se otroci ene skupine skozi igro učijo nemškega jezika, v drugem prostoru pa druga skupina otrok vadi za nastop na božično-novoletni predstavi.
Preglejujem, dopisujem in popravljam opisane dogodke, trenutke, doživetja in delovanje društva v času od decembra 2005 – konca novembra 2006. Mirno lahko trdim, da je bilo leto za društvo živahno in uspešno. Družili smo se pri učenju nemškega jezika, na raznih prireditvah, obiskih znanih politikov, drugih kulturnih društev iz domovine in tujine, literarnih ustvarjanjih in prijetnih družabnih srečanjih.
December 2005 – tudi tokrat smo pripravili tradicionalno božično-novoletno prireditev v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru skupaj z Jezikovnim birojem Lindič. Mag.Katarina Vedernjak je ponovno uspešno pripravila otroke za nastop z igrico »Mali princ« in tudi sicer poskrbela za celoten program prireditve. Program sta popestrila gosta s Srednje glasbene šole Maribor Petra Turk, sopran in Sebastijan Čelofiga, bas-bariton z deli Schuberta, Schumanna in Mozarta. Njuna glasova sta številno publiko zelo navdušila. Za posebno poživitev predstave pa so poskrbeli otroci iz osnovne šole v Lieboch-u, ki se kot izbirni predmet učijo slovenskega jezika. Bili so zelo prisrčni. Za nagrado so dobili slovensko knjigo pravljic in zgoščenko ter velik aplavz poslušalcev. Po predstavi pa smo v novih prostorih društva ob kozarčku štajerskega vina in prigrizku pokramljali z gosti. Prireditev so obiskali številni častni gostje iz domovine in tujine.
Januar 2006 - pod velikim pritiskom časa smo zaključevali tisk našega že četrtega letopisa. Tokrat seveda za preteklo leto 2005. Marija je še zadnjič lektorirala in popravljala delitve besed, podnaslove za fotografije in vse poslala v tiskarno. Toda vedno ne gre vse gladko. Naše navdušenje nad prvimi izvodi je splahnelo, ko smo skupaj s tiskarjem ugotovili, da je nekaj narobe z lepilom, ker platnice odstopajo od ovitka. Tako smo morali na nove izvode počakati še nekaj dni. To pa seveda ni vplivalo na naše veselje in ponos, ko smo končno imeli v rokah naš novi letopis. Člani po novoletnih počitnicah zopet obiskujejo tečaje nemščine in se v debatnem krožku izpopolnjujejo v debatnem krožku.
31.1.2006 smo na naslove vlade in pisarne političnih strank v imenu Zveze poslali naš «Memorandum«, v katerem smo opisali položaj nemškogovoreče etnične skupnosti v naši domovini in navedli predloge in zahteve za njeno ureditev.
Februar 2006 – je bil zelo buren.Otroci so se v jezikovnih delavnicah pripravljali na pustovanje in spoznavali običaje pustovanja v nemško govorečih deželah Evrope. V prostorih društva smo gostili znane osebnosti iz političnega življenja iz tujine in domovine. V zadnji polovici februarja so nas najprej obiskali člani Avstrijskega parlamenta. Pod vodstvom gospoda Norberta Kapellerja so prišli še gospod Anton Wattaul in gospod Werner Kummerer ter avstrijski veleposlanik v Ljubljani, gospod Valentin Inzko. Zanimal jih je status nemško govorečih prebivalcev Slovenije, možnosti njihovega kulturnega izražanja v nemškem jeziku in njegova uporaba v javnosti ter o možnostih učenja nemškega jezika v šolah. O vsem tem smo se pogovarjali v prostorih našega društva. Popoldne so nadaljevali pot v Občice na Dolenjskem, kjer so se sestali z člani »Društva Kočevarjev staroselcev« in prisluhnili še njihovim težavam in odnosom Slovenije do svojih nemško govorečih prebivalcev. Naslednji dan so člane avstrijskega parlamenta na pogovor sprejeli še v slovenskem parlamentu v Ljubljani.
Največje presenečenje za naše člane pa je pomenil telefonski poziv iz kabineta predsednika republike: »Jutri bo predsednik dr. Janez Drnovšek obiskal vaše društvo«! Presenečenje se je mešalo z občutki ponosa in veselja nad tako visokim obiskom.
Hitro smo se pogovorili, kdo od članov bo prisoten. Sledile so priprave, trema in veselo pričakovanje. Prišel je z županom Borisom Sovičem in štabom varnostnikov. Ves prijazen, blag, dostopen in razumevajoč. Predstavili smo mu naše delovanje društva, naše težave, situacijo in ga prosili za pomoč, predvsem glede izvajanja tistega dela »Kulturnega sporazuma« med Slovenijo in Avstrijo, ki zadeva nemškogovorečo etnično skupnost v Sloveniji. Obljubil je, da bo te želje posredoval vladi in nam zagotovil, da je ob podpisu tega sporazuma tudi sam sodeloval z namenom, da se bo omenjeni člen kasneje izvajal (kar pa do sedaj ni bilo uresničeno).
Marec 2006 – v prostorih starega rotovža smo, tako kot vsako leto,
predstavili naš zadnji
zbornik »Vezi med ljudmi 2005«. Poleg naših članov in avtorjev, se je
predstavitve udeležilo tudi večje število naših prijateljev iz Maribora in
Avstrije. Avtorji so brali svoja dela v prozi in poeziji v nemščini, v
slovenskem jeziku pa je literarna dela predstavila Melita Plešnik. Za
popestritev in predstavitev našega društva in njegovega delovanje je poskrbela
ekipa ORF – Celovec pod vodstvom Mihe Pasterka. Posneli so delo otroške skupine
v jezikovnih delavnicah in predstavitev zbornika. Oddaja je bila na sporedu v
oddaji »Servus-Srečno-Ciao« v nemškem jeziku in v slovenskem prevodu v oddaji
»Dober dan, Koroška«.
Otroške skupine so spoznavale običaje prihajajočega praznika »Velika noč« in v delavnicah pripravljale okraske za ta praznik. Odrasli so v prvi skupine nadaljevali spoznavanje nemške slovnice, v drugi skupini pa so v obliki konverzacije obravnavali razne dogodke, običaje in kulturno izražanje v nemškem jeziku.
April 2006 – pod vodstvom mentorice mag.Katarine Vedernjak je otroška skupina nastopila na prireditvi »Spomladanski zakladi kulture v Mariboru« , ki jo je organiziralo Makedonsko kulturno društvo Biljana iz Maribora. Prireditev se je odvijala v prenovljeni Unionski dvorani. Program so izvajali člani naslednjih društev iz Maribora: folklorna in pevska skupina Makedonskega kulturnega društva Biljana, Hrvaško kulturno društvo, Srbsko kulturno društvo in romsko društvo Romano Pralipe. Častni gostje so bili: župan Maribora Boris Sovič, odpravnica poslov veleposlaništva Republike Makedonije v Ljubljani Džulija Bogatinova-Kostovska in predsednik Zveze kulturnih društev Maribora Franci Pivec.
V prostorih društva pa so se odvijale dejavnosti po ustaljenem urniku s poudarkom na običajih in oblikah praznovanja praznika Velika noč.
Maj 2006 – Otroci so pričeli z vajami za nastop na prireditvi ob
zaključku šolskega leta. Odrasli člani društva pa smo prisluhnili literarnemu
večeru poezije naše članice Vlaste Mošič. V prostorih društva nam je tenkočutno
predstavila svoj ciklus ljubezenske poezije v nemškem jeziku.
Začele so se priprave na veliko prireditev, ki bo v začetku junija in sicer
zaključek šolskega leta in hkrati še srečanje Štajercev. Napisali in razposlali
smo vabila, rezervirali dvorano, naredili plakate in sestavili program
prireditve.
Junij 2006 – Upam na ponovno snidenje prihodnje leto – je zapisala naša članica Marjana v lanskem prispevku o srečanju Štajercev na gradu Waldstein na Štajerskem v Avstriji. In smo se ponovno srečali. Tokrat v Mariboru na prireditvi ob zaključku šolskega leta v Slomškovi dvorani sredi Maribora. Prireditev smo pripravili skupaj z Jezikovnim birojem Lindič.
Prišli so Štajerci iz Gradca in Banatskega visokogorja k Štajercem v Maribor. Za popestritev je poskrbela skupina članov VDA iz Bremna, ki si je ogledala lepote Slovenije in delovanje našega društva ter našo prireditev. Častni gostje: predsednica Štajerske deželne vlade Walburga Beutl, predsednik Štajercev iz Banatskega visokogorja Erwin Ziegler in predsednik Kulturne zveze AKVS iz Gradca so vsem namenili nekaj pozdravnih besed. Otroci so pod mentorstvom učiteljic Jezikovnega biroja Lindič, predstavili svoje znanje nemškega jezika, ki so ga pridobili v preteklem šolskem letu.
Mladinska folklorna skupina iz Banatskega visokogorja pa nam je predstavila narodne plese, ki jih skrbno negujejo stoletja, kar so se tja preselili njihovi predniki iz Štajerske. Večer smo zaključili v gostišču Frajgraba ob okusni večerji, dobrem štajerskem vinu in prijetnem druženju.
Posebno čast in priznanje našemu delu in prizadevanjih pa nam je z obiskom in osebnemu pogovoru s predstavniki nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji izkazal Štajerski deželni glavar Franc Woves. Na poti v Ljubljano se je zjutraj najprej sestal s predstavniki društev, ki so združeni v krovni organizaciji »Zveza kulturnih društev nemškogovoreče etnične skupnosti v Slovenije« in se skupaj s številnimi tujimi novinarji pogovoril o našem statusu v Sloveniji ter problemih in težavah zaradi neuresničevanja tistega člena kulturnega sporazuma, sklenjenega med Slovenijo in Avstrijo, ki zadeva nemško govorečo etnično skupnost v Sloveniji. Obljubil je , da bo posredoval pri slovenskem zunanjem ministru, kamor je bil ta dan namenjen na obisk.
Res smo naslednji dan brali v časopisu odgovor slovenskega ministra. Na vprašanje Štajerskega deželnega glavarja ali ne bi morda Slowenija malo bolj podprla kulturno delovanje nemškogovoreče etnične skupnosti v Sloveniji je odgovoril, da je vse urejeno v Kulturnem sporazumu in ustavi. Ni pa povedal, da v ustavi ta skupnost sploh ni omenjena, Kulturni sporazum pa se v tem členu, ki omenja to skupnost sploh ne izvaja in je samo list popisanega papirja.
Julij 2006 - Je bil čas dopustov. Otroci so uživali v počitnicah, odrasli pa so se razkropili po različnih dopustniških krajih in uživali.
Avgust 2006 – v drugi polovici meseca sem bila na povabilo Augusta in Doris z njihovimi člani na Južnem Tirolskem. Člane Društva Kočevarjev staroselcev je na obisk v Bozen povabil sam deželni glavar avtonomne pokrajine Južne Tirolske Luis Dürnvalder. Potovala sem v avtu z Doris, Augustom in Primožem. Ostali člani Društva Kočevarjev staroselcev, otroci in njihovi starši pa so se na Južno Tirolsko pripeljali z avtobusom. Da imajo naši prijatelji Kočevarji mnogo prijateljev in znancev se je pokazalo že na poti v Bozen kjer nas je v Lodenwirtu pričakal Augustov veliki prijatelj gospod Fischnaller in nas s soprogo povabil na vaško veselico s pivom in domačimi specialitetami. V Boznu se nam je pri kosilu pridružil dr.Karl Rainer. Z Augustom sta se pogovarjala predvsem o nasadu starih sadnih sort v Občicah, ki ga pripravljajo Kočevarji z Južno Tirolsko in Nemčijo, projekt pa je podprt tudi s sredstvi Evropske unije. Takoj po kosilu nas je dr.Rainer odpeljal v Deželni parlament, kjer nas je sprejela podpredsednica parlamenta gospa Rosa Thaler Zelger. Po krajši predstavitvi Južne Tirolske nas je v avli pogostila z malico. Kočevarji so nadaljevali z aktivnostmi po programu, jaz pa sem smela v sosednjo stavbo kjer domuje Kulturni institut. V skladišču podarjenih knjig sem si smela po lastni presoji izbrati knjige za našo knjižnico in jih pospraviti v avtobus naših prijateljev Kočevarjev. Po kratkem sprehodu po Boznu nas je Dr.Rainer spremljal v Laimburg. Tam je Kočevarje s kozarcem penine že čakal deželni glavar Južne Tirolske Dr. Luis Dürnwalder s prijatelji. Sledil je najbolj slovesen trenutek potovanja Kočevarjev . Deželni glavar je Augustu, kot predsedniku Društva Kočevarjev staroselcev, predal traktor s prikolico, darilo Stiftung Südtiroler Sparkasse. Sledila je fantastična večerja v Laimburški kleti. Otroški pevski zbor Društva Kočevarjev staroselcev je zapel nekaj pesmi v kočevarščini in nemščini in navdušil vse navzoče. Svoje so dodali še fantje-klenkarji in vzdušje je bilo nepopisno. Po prekratki noči smo po zajtrku iz Bozna krenili v dolino Ahrntal, da bi si ogledali kaj so pridni prebivalci s pomočjo evropskih sredstev in svoje vlade naredili za svoje dobro v tej čudoviti dolini. Spremljala sta nas dr.Rainer in dr.Holzer.In bilo je kaj videti. V Sand in Taufersu nas je sprejel župan in s ponosom povedal, da ima občina 5000 prebivalcev in 2000 delovnih mest. Urejeno infrastrukturo in razvit turizem. Enako je bilo v Mühlwaldu in na l436 m visoko ležeči vasici Lappach. Do vsake lepo urejene hiše pelje asfaltirana cesta. Vsaka vas ima šolo, kanalizacijo, kabelsko telekomunikacijo, vodovod. Srečali smo pridne, gospodarne in zelo prijazne ljudi. Očitno je, da je oblast zainteresirana, da prebivalci ostanejo v svojih hribih in dolinah in jim pri tem izdatno pomaga in vodi s svojo primerno politiko. Tako vladno politiko in razvoj bi si želela tudi v Sloveniji. Upam in želim, da bi Kočevarjem projekt »Evropski nasad starih sadnih sort« ob izdatni podpori Južne Tirolske in Evropske unije uspel.
September 2006 - sem najprej sodelovala na simpoziju nemških manjšin iz bivših komunističnih držav, ki ga je kot vsako leto organiziral VLOE in je bil to leto v Osijeku. Tema referatov je bila »Kaj nam je prineslo članstvo v EU«. Simpozija so se udeležili predstavniki nemških manjšin iz Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Slovenije, Romunije, ki bo članica Evropske unije od 1.1.2007 ter Ukrajine in Hrvaške. Prvi dan simpozija nas je najprej nagovoril poslanik avstrijskega zunanjega ministrstva gospod Dr.Thomas Buchsbaum z besedami: Upoštevanja vredno je dejstvo, da se lahko danes, po krvavih dogodkih v tej regiji izpred petnajst let, odvija kongres nemških manjšin. Prvi referat je pripadel gostu simpozija Mag.Petru Karpfu iz Urada za narodnosti Koroške deželne vlade, ki je predstavil obliko vzornega financiranja Slovenske manjšine na Koroškem kot merilo in primerjavo naslednjim referatom predstavnikov nemških manjšin iz bivših komunističnih držav, katerih položaj je v vsaki državi drugačen. V vseh zgoraj omenjenih državah so Nemci priznani kot manjšina, edina izjema je Slovenija. V vseh teh državah dobivajo manjšine tudi državne podpore pri financiranju kulturnih centrov in delovanja, razen v Sloveniji. Nemške manjšine v teh državah na različne načine finančno podpirajo tudi vlade Zvezne republike Nemčije in Republike Avstrije preko svojih veleposlaništev. Samo na Poljskem ima nemška manjšina predstavnika v parlamentu, v Romuniji,Hrvaški in Ukrajini imajo v parlamentu skupne predstavnike z drugimi priznanimi manjšinami. Podobno je tudi v šolstvu in izobraževanju. Vrtce,osnovne šole in gimnazije v nemškem jeziku imajo v Romuniji in Poljski, v ostalih državah je pouk otrok nemške manjšine organiziran s strani države oz.javnega šolstva, le v Sloveniji se na posameznih osnovnih šolah ponuja nemški jezik večinoma kot izbirni predmet, na srednjih šolah pa kot drugi tuj jezik. Nikakor pa ne kot podpora nemško govoreči etnični skupnosti v Sloveniji.
Po končanih referatih se je postavilo vprašanje: Kaj nam je prinesla EU do sedaj ? Pravzaprav ničesar novega, ampak ostane upanje, da se bo v bodočnosti vendarle vprašanje manjšin uveljavilo tudi na stopnji EU.
Po zaključku simpozija smo si ogledali mesto Osijek in obiskali Valpovo, kjer je bilo po drugi svetovni vojni veliko komunistično konzentracijsko taborišče za prebivalce nemške narodnosti v tej regiji. Ob spomeniku tisočim umrlim v tem taborišču smo se poklonili žrtvam komunističnerga terorja, položili venec in se poklonili njihovemu spominu. Zvečer smo v cerkvi Sv.Križa v Osijeku prisluhnili koncertu otroškega pevskega zbora Brevisi in Zumbiči. Naslednji dan smo se na poti domov zapeljali skozi razrušeno in le delno obnovljeno herojsko mesto Vukovar in se ustavili na pokopališču padlih in ubitih branilcev in prebivalcev tega od srbske agresije razrušenega mesta. Pretresljiv je pogled na Vukovar in še posebej na številne spomenike padlih, večinoma mladih branilcev mesta, ki mnogo prezgodaj počivajo na ogromnem pokopališču v spomin in opomin človeškemu brezumlju na koncu 20.stoletja.
Oktober 2006 – pričelo se je novo šolsko leto tudi za nas v društvu.
Sestali smo se, pripravili
program za naslednje leto in evidentirali zainteresirane. Po programu so se
pričeli tečaji in konverzacija nemškega jezika za odrasle in jezikovne delavnice
za otroke. Imeli smo tudi letni sestanek članov kjer smo se pogovorili o
preteklem in nadaljnem delu društva. Jaz pa sem na povabilo Kulturne zveze AKVS
iz Gradca in Zveze Nemcev iz Banatskega visokogorja odpotovala v mesto Režica (Resitza)
v Romuniji. Teden, ki sem ga preživela v tem delu Romunije je bil izredno
zanimiv. Neškogovoreči prebivalci Bantskega visokogorja se imajo za Štajerce.
Saj se je večina njihovih prednikov v te kraje preselila iz Štajerske v času, ko
so se iz tega področja umaknili Turki, Habsburžani pa so potrebovali pridne
delavce za delo v tamkajšnjih rudnikih, gozdovih in razvijajoči industriji.
Kljub veliki revščini in terorju v času Ceausescuve diktature, so lahko ohranili
nemški jezik in šole. Tako imajo še danes vrtce, osnovne šole in gimnazije ter
fakultete v nemškem jeziku. Priznani so kot manjšina in lahko svobodno izražajo
svojo pripadnost in kulturo. V Režici imajo tudi veliko, sodobno nemško
knjižnico, ki jim jo je podarila vlada Zvezne republike Nemčije. V njej vsako
leto organizirajo »Dekado nemške kulture«, ki se izvaja po različnih krajih te
regije. Kljub temu, da je od padca komunističnega režima že petnajst let, se v
tem delu Romunije ni veliko spremenilo. Povsod se vidijo propadli zastareli
industrijski objekti in ekonomsko propadlo gospodarstvo mest in vasi. Veliko
ljudi je brez dela in težko živijo. Neverjetno veliko je Romov (ki jih tam
imenujejo Cigani), ki postopajo po mestu in vsiljivo prosjačijo. Prebivalstvo je
zelo mešano. Tako po narodnosti kot po veri. Vendar jih to ne razdružuje, temveč
povezuje. Če je na primer slavnostna maša v katoliški cerkvi, pridejo tja tudi
vsi predstavniki drugih ver in prisostvujejo obredu. Nasploh so ljudje zelo
verni in pred vsako prireditvijo je najprej maša. Če je prireditev velika, so
maše v vseh verskih hramih naenkrat in od tam pridejo skupaj z verskim
predstavnikom na prireditev. Maša se izvaja ponavadi v treh jezikih, v
romunskem, nemškem in madžarskem. Na razne prireditve, ki se odvijajo v tem času
po vsej regiji, pridejo prebivalci vseh narodnosti. Nagovori so najprej v
nemščini, nato v romunščini. Obvezno je na vsaki prireditvi prisoten župan z
obvezno lento, ki ponavadi govori oba jezika ali pa ima prevajalca. Največja
kulturna prireditev je bila v mestecu Božovići (Bosowitsch) odkritje spomenika
neznanemu junaku. Tukaj so se namreč odvijali v jeseni 1944 odvijali veliki boji
med Nemci in Rdečo armado. Padlo je veliko Nemcev, Rusov in Romunov. V spomin na
padle je organizacija Avstrijski črni križ (prisoten je bil tudi veleposlanik
Republike Avstrije v Bukarešti) in Nemško društvo za negovanje vojnih grobov
(prisoten je bil nemški vojaški atasche) skupaj s predstavniki Rusije (med njimi
je bil ruski vojaški ataše iz ruskega veleposlaništva v Bukarešti) in vladnih
ter vojaških predstavnikov Romunije , postavila in odkrila v tem mestecu
spomenik vsem padlim vojakom v tej regiji. To je spomenik sprave, spomina in
opomina . Prebivalci Romunije so kljub revščini in veliki brezposelnosti, ki
vlada v državi tega zmožni. Ves čas slovesnosti se mi je v glavi porajalo
vprašanje : kdaj bo kaj takšnega možno tudi v najbolj razviti novi članici EU –
Sloveniji?
November 2006 – nadaljujejo se tečaji, konverzacija in družabna
srečanja za odrasle in
jezikovne delavnice za otroke. Pričele pa so se tudi priprave za nastop na
božično-novoletni prireditvi, ki bo v začetku decembra. Kot po navadi je to v
rokah mag.Katarine Vedernjak, pomaga pa ji tokrat profesorica Maja Miklavc.
Zbrala in poslala v prevajanje sem vse prispevke za novi letopis »Vezi med
ljudmi 2006«.
Na tiskarja pa že čakajo tudi vsi slikovni prispevki.
Z Marijo sva se konec meseca udeležili še XVII. Evropskega kongresa narodnih skupnosti, ki ga je v Celovcu organiziral Biro za narodne manjšine dežele Koroške (Volksgruppenbüro des Landes Kärnten).
Tako sem na koncu poročila za preteklo leto. Leto je bilo za društvo in njegove dejavnosti razgibano in upam trditi, tudi uspešno. Zahvaljujemo se Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, Veleposlaništvu Zvezne republike Nemčije v Ljubljani in Kulturni zvezi AKVS iz Gradca za finančna sredstva, ki so jih namenili za tiskanje in izdajo letopisa.
Predsednica društva:
Veronika Haring
Obnovljeno zadnjič 11. septembra 2008..