2009
Iz letopisa »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2009
Kronika 2009
December 2008 - je vedno mesec s katerim začnemo naš letopis. Zato je na začetku naše kulturne dejavnosti v tem mesecu na sporedu že tradicionalno božično-novoletno praznovanje v obliki kulturne predstave, ki pa je tokrat dobila povsem novo obliko. Skupaj z Zvezo kulturnih organizacij Maribora in Pokrajinskim muzejem Maribor smo pripravili koncert, ki je bil posvečen 200 letnici prihoda na grad Wiltuš pri Mariboru, po krivici pozabljenega glasbenika, filozofa, književnika in matematika, meščana Maribora evropskega slovesa, barona Eduarda von Lannoy-a. Problem je seveda v odnosu Maribora do kulturne zgodovine mesta, iz katere so bili praktično izbrisani celo najpomembnejši prispevki nemško govorečih someščanov.
Koncert se je odvijal v prelepi Viteški dvorani Mariborskega gradu, ki nam jo je prijazno dal na razpolago Pokrajinski muzej Maribor.
Življenjepis in delo skladatelja Euduarda von Lannoy-a je najprej predstavil univ. prof. dr. Wolfgang Suppan, priznani muzikolog iz Gradca, ki je svojo doktorsko disertacijo leta 1959 ubranil prav o njem.
V interpretaciji sopranistke Nataše Trobentar, ki jo je spremljal graški pianist prof.mag. Karlheinz Donauer, smo nato poslušali čudovite Lannoy-eve samospeve. Trio glasbene šole A. M. Slomšek v sestavi Ariana Magdovska-klavier, Gorazd Strlič-violončelo in Danijel Šeruga-klarinet pa nam je interpretiral Lannoy-ev op.15 – Trio za klavir, klarinet in violončelo. Prof.Tatjana Ognjanovič-klavir je na koncu z nje lastno čustvenostjo interpretirala skladbe Schuberta, Liszta, Schumann in Wagnerja, ki pa so v tem na Lannoy-a osredotočenem koncertu postavile tega skladatelja v okvir njegovih sodobnikov. Dvorana je bila polno zasedena in ob odhodu so bili obiskovalci s koncertom zelo zadovoljni in niso skoparili s pohvalami.
S svojo prisotnostjo na koncertu so nas počastili številni častni gostje iz politike, kulture in gospodarstva. Tako smo imeli čast med nami pozdraviti: vodja kabineta predsednika Slovenije gospo Magdo Tovornik, veleposlanika Republike Avstrije v Ljubljani gospoda Valentina Inzka, kulturno atašejko veleposlaništva ZR Nemčije gospo Therese Ziehe, predstavnico graškega župana svetnico gospo mag. Claudio Sachs-Lorbeck in številne druge.
Nekaj dni za tem pa nam je Goethe Institut iz Ljubljane podaril zanimiv literarni večer s priznano nemško pisateljico, ki živi v Berlinu, Iris Hanike. Pisateljica nam je brala prozna dela iz njenih knjig, poseben poudarek pa je dala svojemu najnovejšemu romanu »Srečanje dveh«, ki je bil nominiran za nemško nagrado za literaturo «Deutsches Buchpreis« . Poslušalci, člani našega društva in drugi vabljeni, pa smo ji z zanimanjem prisluhnili in jo nagradili z dolgim aplavzom in prijetnim druženjem pozno v noč.
Pripravili in oddali smo tudi ves material za izdajo našega vsakoletnega dvojezičnega letopisa Vezi med ljudmi-Zwischenmenschliche Bindungen.
Proti koncu meseca smo zaključili z našimi tečaji za odrasle, otroke, tečajem računalništva za seniorje in tečajem risanja in se posvetili bližajočim božično-novoletnim praznikom.
Januar 2009 – novo leto smo pričeli z nadaljevanji naših druženj pri tečajih nemškega jezika, konverzacije, računalniških tečajev in tečaju risanja in slikanja. Tudi otroška skupina je nadaljevala z jezikovnimi delavnicami nemškega jezika. Iz tiskarne pa smo prejeli naš letopis in veseli prebirali in debatirali o vsebini in obliki ter določili datum in program njegove predstavitve širši publiki.
Iz Gradca smo prejeli povabilo našega prijateljskega društva »Alpenländischer Kulturverband Südmark«, da jih obiščemo in pri tem še ogledamo razstavo »november 1918 – Štajerska med monarhijo in republiko«, ki je ta čas na ogledu v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.
Februar 2009 – Člani so se z veseljem odzvali povabilu in hitro zapolnili sedeže v avtobusu. Sredi februarja smo tako odpotovali v Gradec in si ogledali zanimivo postavljeno razstavo katere osrednja tema je bila posvečena delitvi Štajerske na dve državi. Zatem smo se kljub mrazu sprehodili in ogledali center mesta, nato pa zavili v gostišče na pozno kosilo s katerim nas je počastil župan Gradca gospod mag. Siegfried Nagl. Sledila je zelo zanimiva predstavitev zgodovine in krajev naselitve Sudetskih Nemcev na področju zdajšnje Češke (Mähren- Moravske in Böhmen) in njihov krvavi izgon po koncu druge svetovne vojne. Predstavitev je pripravilo društvo Sudetskih Nemcev iz Gradca.
Naši prijatelji Štajerci, ki živijo v Banatskem visokogorju v mestu Režica v Romuniji so nam poslali vabilo za sodelovanje na njihovih tradicionalnih »Nemških dnevih literature v Režici« , ki jih organizira društvo nemške manjšine »Deutsche Vortragsreihe Reschitza« v Romuniji.
Marec 2009 – na sestanku smo se pogovorili o tem vabilu in se odločili, da bodo štirje člani – predsednica in trije iz literarne skupine – odpotovali maja daljno Režico in prispevali svoj literarni delež k predstavitvi literature nemških manjšin. S tem projektom »potovanja in predstavitve literatov nemške etnične skupine v Režico« smo se prijavili na razpis Ministrstva za kulturo RS, vendar je bil zavrnjen, ker so nam prisodili premalo točk. Po daljšem premisleku in dogovoru z organizatorjem, smo se odločili, da bomo stroške potovanja krili sami, prenočitev za literate bo plačal organizator, predsednica pa bo prenočevala pri prijateljski družini.
Sredi meseca so se predstavniki društva na povabilo veleposlaništva Republike Avstrije v Ljubljani, udeležili sprejema in srečanja z zunanjim ministrom Republike Avstrije gospodom dr. Michaelom Spindeleggerjem, ki je na ta dam obiskal Slovenijo. Skupaj s predstavniki Kočevarjev iz društva Kočevarjev staroselcev smo gospodu zunanjemu ministru predstavili položaj in težave, ki pestijo našo manjšino v Sloveniji in ga zaprosili za pomoč in podporo.
April 2009 – osrednji dogodek tega meseca je bila predstavitev našega novega zbornika širši publiki. Tudi letos smo datum predstavitve izbrali v času Slovenskega tedna knjige, ki ga Maribor vsako leto že tradicionalno poimenuje »Ko te napiše knjiga«. Predstavitev smo pripravili v prostorih našega društva in naj povabili številne prijatelje in znance. Pesmi in odlomke iz svojih literarnih del so v nemškem jeziku brali avtorji sami, v slovenskem jeziku pa jih je prebrala Melita Plešnik. V spremljevalnem programu so najprej nastopili otroci, ki v društvu obiskujejo jezikovne delavnice nemškega jezika, s citrami pa je večer popestrila naša članica Ana Nikolič s prijatelji pevci in harmonikarjem.
Maj 2009 – ta mesec je bil zelo razgiban. Najprej smo se udeležili »19. Nemških literarnih dnevov v Režici« v organizaciji društva za kulturo in izobraževanje odraslih, ki jo vodi prizadevni Erwin Josef Tigla (Zigler). Z nami je na prireditev kot vodič po neskončni poti do Banatskega visokogorja v Režico potoval znani humanitarni delavec Günther Maier iz Murecka.
Prvi dan programa se je pričel v Muzeju banatskega rudarstva. Predstavili so se številni literati iz Romunije, Nemčije, Avstrije in Madžarske. Med njimi tudi romunska pisateljica nemškega rodu Nora Iuga, katere roman je letos v prevodu izšel tudi v Sloveniji. Drugi dan dnevov se je nadaljeval v nemški knjižnici »Alexander Tietz«.Tukaj so nastopili tudi naši predstavniki. Najprej smo predstavili naš zadnji zbornik, nato pa so avtorji Marjan Pungartnik, Ivana Hauser in Aleš Tacer brali svoja dela v nemščini. Zadnji dan je bila nedelja. Organizatorji so poskrbeli za literarno potovanje skozi Banatsko višavje, nato pa smo si v mestecu Oravitza, v lepo obnovljenem gledališču iz leta 1818 (miniaturna kopija dunajskega gledališča), ogledali predstavo »Niktophobie, oder: Mephistos später Gruß an Faust« z nadarjenim Robertom Gabrielom Elekesem in v režiji Carmen Elisabeth Puchianu iz gledališča »Transilvanija« univerze v Kronstadtu.
Vsako leto za binkošti priredi Europahaus Neumarkt skupaj z » Europäische Föderalistische Bewegung/EFB« in »Bund Europäischer Jugend/JEF na gradu Forchtenstein v Neumarktu/Zgor.Štajerska, manjšinski seminar. Tokrat je bila to okrogla jubilejna obletnica – 50. mednarodni manjšinski seminar. Seminar že vsa leta požrtvovalno organizira Max Wratschko. Seminar se je prvega dne pričel tako, da je župan Neumarkta Reinhardt Racz odprl razstavo »Otroci slikajo svojo domovino« z risbami otrok iz Romunije, Madžarske, Poljske in Avstrije. Dopoldne naslednjega dne smo udeleženci odšli na ekskurzijo v Gurk/Krko, kjer nas je muzeju nemških manjšin pozdravil domači župan Siegfried Kampl. Ogledali smo si še park palčkov in cerkveni kompleks Eme Krške. Seminar se je nadaljeval še v naslednjih dveh dneh, kjer so udeleženci z različnimi referati predstavili stanje, delovanje in pravice, pa tudi kršitve pravic manjšin v Evropi. O nemški manjšini v Sloveniji je govorila Veronika Haring.
Junij 2009 – že takoj na začetku meseca smo gostili prijatelje iz Romunije. V galeriji RRRudolf smo odprli slikarsko razstavo slikarjev naive zakoncev Doine in Gustava Hlinke pod imenom »Podobe Banata«. Navzoče je najprej pozdravil Marjan Pungartnik, za njim pa Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi. O avtorjih je spregovoril Erwin Josef Tigla, predsednik društva Deutsche Vortragsreihe Reschitza. Za glasbene vložke je poskrbel maldi romunski violinist George Gassenheimer. Svoje pesmi v nemščini je brala Edith Guip-Cobilanschi iz Temišvarja v Romuniji. Razstavo je odprl častni član Zveze kulturnih društev Maribor Janez Karlin.
Sredi meseca pa smo se udeležili »Dnevov kulture« v Režici, ki so obsegali »14.srečanje Štajercev treh dežel« in »16. festival narodnih noš« v organizaciji društva za kulturo in izobraževanje odraslih »Deutsche Vortragsreihe Reschitza« in v sodelovanju z »Österreichische Landsmannschaften Wien» ter »Demokratische Forum der Banater Berglanddeutschen«.
Na pobudo društva »Alpenländischer Kulturverband Südmark« iz Gradca se že od leta 1995 organizirajo vsakoletna srečanja Štajercev treh dežel in sicer Štajercev iz pokrajine Štajerske v Avstriji, iz Spodnje Štajerske v Sloveniji in Štajercev iz Banatskega visokogorja v Romuniji. Namen srečanja je izmenjava izkušenj in običajev ter osebno spoznavanje udeležencev srečanj. Običajno spremlja vsako srečanje bogat kulturni program, ki ga pripravi vsakokratni gostitelj srečanja.
Tokratno »14. srečanje Štajercev« se je za našo skupino devetih Štajercev iz Slovenije pričelo v četrtek 11. junija zjutraj, ko smo na bencinski postaji v Pesnici vstopili v avtobus, s katerim so se iz Gradca pripeljali Štajerci iz Štajerske v Avstriji.
Njihovo kulturno društvo »Alpenländischer Kulturverband Südmark« je organiziralo in pod skrbnim vodstvom prof. Reinholda Reimanna izpeljalo naše skupno potovanje k Štajercem iz Banatskega visokogorja / Romunija v njihovo glavno mesto Reşiţa in druge z dvojezičnimi romunsko-nemškimi napisi označene vasice in mesteca, kjer živi nemško govoreča manjšina. Med njimi je tudi dokaj velika skupina Štajercev, katerih predniki so se tja preselili v času razvoja industrializacije Habsburške monarhije v 18. in 19. stoletju, kjer so odprli in vodili številne rudnike premoga in železove rude ter v Reşiţi in okoliških krajih zgradili in razvijali železarsko industrijo. Na žalost je večina tega propadla v času Ceausesca , še bolj pa po njegovem zlomu v letu 1989. Ostali pa so potomci nemških priseljencev iz raznih nemško govorečih področij in krajev v Evropi. Med njimi tudi Štajerci. Na njihovo poselitev teh krajev še danes spominjajo dvojezične krajevne table, npr. Steierdorf/Anina, Wolfsberg/Gãrâna, Weidenthal/Brebu Nou , Moritzfeld/Mãureni ali Reschitza/Reşiţa.
Pot nas je vodila najprej po avtocesti čez prehod Lendava in nadaljevala čez Madžarsko kjer smo malo za mestom Szeged prestopili mejo z Romunijo ter skozi številne vasice ob cesti videli značilne hiše, ki še danes pričajo o desetletja dolgi naseljenosti Nemcev na tem področju in v zgodnjem večeru prispeli v Reşiţo. Naš dom je za tri noči postal hotel Semenik, ki se imenuje po gori v bližini in spominja na naše Pohorje.
Naslednji dans mo se po zajtrku odpeljali na ogled vasic (so zavarovane kot kulturna dediščina, turistično zelo negovane in obiskane) z dvojezičnimi tablami Franzdorf/Vãliug, Weidenthal/Brebu Nou in Wolfsberg/Gãrâna.Spremljalo nas je prekrasno sončno vreme, čudovita neokrnjena pokrajina, prvinska arhitektura vasic in prijazni gostitelji.
Popoldne pa smo se odpeljali na naše že tradicionalno »Srečanje Štajercev treh dežel« v Steierdorf/Anina, kjer nam je tamkajšnje društvo nemške manjšine pripravilo topel sprejem in zanimiv program z narodnimi plesi in glasbo. Vsi nastopajoči so bili v štajerskih narodnih nošah, prav tako številni obiskovalci. Pozdravil nas je tudi župan tega mesteca in mi ob koncu srečanja podaril romunsko zastavo.
V soboto smo bili predstavniki vsake skupine Štajercev na sprejemu pri župani mesta Reşiţa (ima cca 90.000 prebivalcev). Zgodovina tega mesta me spominja na Maribor. Po zlomu komunizma in planskega gospodarstva je to mesto plačalo velik davek. Vsa težka industrija, ki je hranila prebivalce tega mesta, je propadla. Gospodarstvo in industrija se zelo počasi razvijata in brezposelnost je tukaj še vedno velika. Mladi, simpatični in ambiciozni župan zato vabi z velikimi in poceni industrijskimi površinami investitorje iz vse Evrope, naj vlagajo v izgradnjo proizvodnih objektov v mestu.
Po kosilu v hotelu smo oblekli štajerske narodne noše in se odpeljali k maši v katoliško cerkev. To je v Romuniji obvezni običaj. Pred vsako proslavo je najprej maša. In to vedno ekumenska. Pri vsaki je obvezno prisoten vsaj (večinoma več) en predstavnik druge konfesije. Tokrat je pri katoliški maši sodeloval pastor iz evangeličanske cerkve v Reşiţi. Prijetno me je presenetil cerkveni zbor, ki to sploh ni bil. Bila je skupina mladih, ki je igrala na električno klaviaturo in kitaro ter prepevala cerkvene pesmi v nemškem in romunskem jeziku v povsem modernem ritmu. Po maši je potekal festival narodnih noš v obliki sprevoda skupin iz različnih krajev Banatskega visokogorja skozi glavno ulico Reşiţe do glavnega trga in nato do spomenika žrtvam ruske deportacije v Sibirijo (od tam se jih po petih letih ni vrnilo preko 3.000), kjer smo se poklonili njihovemu spominu in položili vence. (Po drugi svetovni vojni Romuni svojih sosedov Nemcev namreč niso pobijali in preganjali, tako kot v Sloveniji, zato še danes z njimi živijo v slogi in razumevanju različnosti).
Za tem se je v gledališki dvorani pričela revija narodnih plesov skupin nemške manjšine v Banatskem visokogorju. Najprej so se predstavili najmlajši iz nemškega vrtca v Reşiţi. Sledile so šolske skupine, mladina, pihalni orkester in ženski pevski zbor »Franz Stürmer« iz Reşiţa.
Sledila je slavnostna večerja, ki se je končala v plesu in veselem rajanju.
Nedelja 14. junija 2009: Domov smo se vračali v nedeljo in polni vtisov iz Banatskega visokogorja, Reşiţe in slikovite poti po Madžarski, utrujeni prispeli v Maribor v večernih urah.
V društvu pa smo v tem mesecu gostili še skupino iz društva pregnancev »Deutsch-Untersteirer« iz Celovca. Pospremili smo jih na ogledu po mariborskih ulicah in jim predstavili naše društvo.
Končali smo tečaje nemščine za odrasle in otroke, računalništva, slikanja in odšli na zaslužene počitnice.
JuliJ 2009 – vsi so na počitnicah in uživajo sončne dneve vsak po svoje. Včasih koga srečam v mestu, ko grem v društvo, da zalijem rože, malo poklepetam in mu zaželim lepe poletne dneve.
Avgust 2009 – na željo skupine znancev iz Murecka in Lipnice sem za njih organizirala ogled Dravske doline in Mute, ki je bila pred drugo svetovno vojno dom številnim nemškogovorečim prebivalcem Štajerske. Bil je prekrasen sončni dan in pripeljalo se jih je okoli 30. Najprej smo si ogledali farno cerkev in prijazen mlad župnik nam je razložil njeno bogato zgodovino. Nato smo prižgali svečke ob spomeniku padlim domačinom nasilno mobiliziranim v nemško vojsko in si ogledali staro pokopališče. Ogledali smo si še etnološki muzej v katerem so shranjeni številni dokazi o življenju in razvoju Mute, predvsem o njeni metalni industriji. Izlet smo zaključili z ogledom rotunde iz 11. stoletja in okusnim kosilom v gostilni ob njej.
September 2009 – člani še uživajo počitnice. Naše društvene aktivnosti se namreč začnejo šele v oktobru. Jaz pa sem se udeležila 9. simpozija nemških narodnih skupin iz bivših komunističnih držav Evrope v Novem Sadu v Srbiji. Tega simpozija se vsako leto udeležijo predstavniki nemških manjšin iz Poljske, Češke, Madžarske, Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije, letos tudi iz Ukrajine in organizacije pregnancev kot so Sudetski Nemci, Spodnji Štajerci, Šlezijci, Podonavski Nemci. Organizira pa jih Združenje nemških organizacij Avstrije ( Verband der volksdeutschen Landsmannschaften Österreichs). Večina se jih je pripeljala z avtobusom z Dunaja, nekateri pa smo se pripeljali z avtomobili. Gostitelj je bilo tokrat »Nemško društvo Donava-Novi Sad« (Deutscher Verein Donau Neusatz) in njegov predsednik gospod Andreas Bürgermayer.
Gostje simpozija so bili Nicole Maier kot zastopnica avstrijskega zunanjega ministrstva, Norbert Kapeller, poslanec v avstrijskem zveznem parlamentu in predstavnik avstrijske ljudske stranke (ÖVP) za pregnance ter Otto Klambauer od avstrijskega dnevnika Kurier.
Po prihodu smo se namestili v hotelu sredi Novega Sada poleg mestne hiše in trga s katoliško stolno cerkvijo. Hitro po namestitvi smo morali na prvi ogled in sicer v parlament avtonomne pokrajine Vojvodine. Tam nas je sprejel namestnik predsednika parlamenta gospod Martin Zloh, nam predstavil parlament in se zahvalil za zaupanje, da smo prav Novi Sad izbrali za mesto našega srečanja. Povedal nam je, da živi v Vojvodine več različnih narodnosti in da so vse zastopane v parlamentu. Pokazal nam je tudi grbe vsake v parlamentu zastopane narodnosti, ki visijo v prostorih parlamenta ter še posebej poudaril delo, zasluge in pomen nemške narodne skupine – Podonavskih Nemcev/Donauschwaben.
Sledila sta dva dneva simpozija s številnimi referati. Simpozij sam se je ukvarjal z evroregijami in je pod naslovom „Evroregionalizem in Evropska unija: šanse za narodne skupnosti in manjšine v Evropi?“ iskal odgovore na naslednji kompleks vprašanj: V katere evroregije spadajo nekdanja naselitvena področja pregnancev? In kakšne možnosti ponujajo evroregije nemškim narodnim manjšinam v jugovzhodni in srednjevzhodni Evropi? V referatih so vedno znova opozarjali na možnost projektnega subvencioniranja s strani EU, na predpogoje za tako financiranje in njegove transnacionalne cilje. Odvijala se je zelo plodna izmenjava misli in izkušenj med udeleženci simpozija. Tako so lahko na primer Nemci iz Banaškega hribovja (Romunija), ki so že udeleženi v projektih EU, poročali o svojih izkušnjah. Opozorili so tudi na dejstvo, da se za tak projekt porabi zelo veliko časa.
Ob koncu drugega dne so vsi udeleženci sprejeli skupno deklaracijo (gl. Novosadska deklaracija) in jo izročili organizatorjem iz VLÖ s prošnjo, naj jo predajo avstrijskemu zunanjemu ministru dr. Michaelu Spindeleggerju.
Za konec smo zadnji dan pri vodstvu skozi središče Novega Sada lahko dobili dragocene vtise iz zgodovine tega mesta. Ogledali smo si tudi cerkev Marije Snežne (Maria Schnee) in Petrovaradinsko trdnjavo. Tam je pod habsburškim žezlom v letih od 1692 do 1780 nastala največja evropska trdnjava.
Oktober 2009 – Največja prireditev v tem letu pa se je odvijala pod imenom:»Srečanje kultur – Treffen der Kulturen« - skupno spominjanje na nadvojvodo Janeza in škofa Slomška
Pobudnici srečanja sta bili koroški organizaciji ZSO in KHD, gostiteljsko vlogo pa sta prevzeli Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« in Kulturno društvo Pekre/Limbuš ob sodelovanju ZKD Maribor in mariborske enote JSKD. Gre za nadaljevanje sosedskih kulturnih srečanj, ki so se začela leta 2006. v Ljubnem.
Prireditev je bila posvečena 150-letnici smrti »ljudskega nadvojvode« Janeza in150-letnici Slomškovega prenosa sedeža Lavantinske škofije v Maribor. Izbira Limbuša in Peker kot kraja srečanja je povezana s škofovo navezanostjo na limbuškega župnika Antona Laha, ustanovitelja prvega bralnega društva in nadvojvodovo navezanostjo na posestvo Meranovo ter na vinogradniško šolo v Pekrah.
Želeli smo, da bi bila prireditev razumljena tudi kot podpora pomembnemu projektu Koroške konsenzne skupine, na katero se opirajo tudi aktivnosti pod naslovom »Koroško na novo misliti«, za kar so nosilci prejeli ugledne nagrade EU, mesta Beljak in Ustavnega sodišče Avstrije. Tudi udeleženci srečanja v Mariboru si obetamo novo dobo prijaznega in ustvarjalnega sožitja med slovensko in nemško kulturo.
Prvi del srečanja je predstavlja skupna nedeljska maša ob 10. uri v limbuški župni cerkvi Sv. Jakoba s somaševanjem limbuškega župnika Andreja Firbasa, odposlanca celovškega škofa prelata Matthiasa Hribernika, priorja dr. Edmunda Rudolfa Wagenhoferja in stolnega župnika kanonika Stanka Lipovška. Sodelovala sta koroški »Lindwurmquintett« in limbuški cerkveni zbor. Maši je sledilo polaganje cvetja k poprsju škofa Antona Martina Slomška.
Drugi del srečanja je potekal ob 12. uri na Meranovem, najprej kot poklonitev spominu na nadvojvodo Janeza, s polaganjem venca k njegovemu spomeniku in z nastopom pihalne godbe (60 godbenikov) St. Marein iz Neumarkta. Sledilo je druženje ob prigrizku in poizkušanju znamenitega meranskega souvignona.
Osrednja prireditev je bila v kulturnem domu Pekre ob 16. uri z nastopom limbuškega mešanega zbora ARS Musicae, Tamburaške skupine iz Št. Janža, otroške folklorne skupine Tončka Pluta iz Semiča, Lindwurmquintetta iz Celovca, družinske skupine Primas iz Gradca.
Središče prireditve pa so tvorili kratki intervjuji s štirimi najvidnejšimi predstavniki konsenzne skupine „Koroško na novo misliti“: dr. Josefom Feldnerjem, dr. Marjanom Šturmom, bivšim glavnim urednikom Heinzem Stritzlom (voditeljem platforme za Koroško) in Bernardom Sadovnikom (predsednikom Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk).
Prireditev je vodila Irena Polak-Fištravec.
Za konec meseca pa nas je Goethe Institut Ljubljana pod vodstvom gospoda Hendrika E. Kloningerja povabil v Ljubljano. Tam so nam najprej predstavili institut, njegovo delovanje in zaposlene, nato pa si je vseh devet članov naše skupine ogledalo »Nemško knjižnico – Deutsche Bibliohek« v Ljubljani. Obisk se je končal ob kosilu in prijetnem klepetu.
November 2009 – Na povabilo Biroja za slovensko narodno skupnost/Volksgruppenbüro sem se udeležila 20. Evropskega kongresa narodnih skupnosti v Celovcu. Tam sem se srečala še z Augustom Grilom in Doris Debenjak iz društva Kočevarjev staroselcev in skupaj smo dva dni poslušali zelo zanimive referate o narodnih manjšinah iz različnih držav Evropske unije in se družili s starimi in novimi znanci, ki so se številno odzvali prijaznemu vabilu Koroške deželne vlade.
V prostorih društva pa smo odprli drugo skupinsko razstavo likovnih del članov, ki obiskujejo tečaj slikanja in risanja v našem društvu pod imenom »Cvetje v jeseni«. Člani so razstavljali svoja dela v tehniki akvarel, ki smo se ga učili v preteklem šolskem letu.
Z vso vnemo pa se pripravljamo na naš decembrski koncert, ki bo tudi tokrat v Viteški dvorani mariborskega gradu, posvečen pa bo 150. letnici smrti nadvojvode Janeza. Pripravljamo vabila, spremljevalno brošuro in scenarij.
Tako smo prišli na konec opisa našega delovanja in zapisa tokratnega letopisa. Ni nam uspelo vse kar smo načrtovali,a smo kljub temu zadovoljni z doseženim. V naslednjem letu nas čakajo nove naloge in izzivi, najbolj važno pa je, da nam je vsa ta dejavnost v društvu v veselje in zadovoljstvo.
Veronika Haring
Nemščina za najmlajše
Namen zgodnjega poučevanja tujega jezika je, da se otrok na neprisiljen način, skozi igro, seznani z njegovimi lepotami. Tako spozna nov besedni zaklad in njegovo melodiko, hkrati pa pridobi pozitiven odnos do učenja tujega jezika in izgubi strah pred njegovo uporabo v prihodnosti.
S tečajem nemškega jezika smo pričeli 21. oktobra 2008. Udeležilo se ga je devet otrok v starosti od pet do devet let. Naša srečanja smo izvajali tedensko, po dve šolski uri. Za ta namen smo v društvu uredili primerno igralnico, ki je nudila prijetno in udobno delovno okolje za izvedbo tečaja. Vsebino tečaja nemščine smo pripravili tako, da je zajemala vsa pomembnejša tematska področja: dom in družino, števila, barve, vremenske pojave, živalski svet, naravo, hrano, telo, oblačila in igro. Naše ure so bile pestre, polne dinamike in smeha.
Ob spoznavanju števil smo se igrali s kocko in preštevali prstke, se smejali ob oponašanju živali in divjih zveri, pa tudi pesmico o „dežju in soncu“ smo se naučili. Uživali smo ob barvanju risbic in izdelovanju plakatov ter zaželeli vse najlepše našim mamicam na voščilnicah ob materinskem dnevu. Izrezovali smo snežinke iz papirja, ko je zunaj zapadel prvi sneg in oblačili lutko s toplimi oblačili, ko je bil mraz. Ugotovili smo kje se skrivajo naše roke, noge in zobki ali pa kakšni drugi predmeti v igralnici, ter se vozili z namišljenimi avtomobili, raketami in letali. Nakupovali smo živila in pijačo in se pogovarjali o zdravi in nezdravi prehrani. Zaskrbelo pa nas je tudi onesnaževanje okolja, kar smo nazorno prikazali s plakatom. Zelo radi smo tekmovali v dvobojih znanja, ali pa v namizni igri, ki smo jo popolnoma sami izdelali. Vsako priložnost pa smo najraje izkoristili za igro „dan in noč“ ali „gluhi telefon“.
Pri tem pa nismo nikoli pozabili, da je vse potrebno tudi pravilno poimenovati v nemškem jeziku.
V spremljevalnem programu ob predstavitvi Zbornika „Vezi med Ljudmi“, ki je potekala 22.aprila 2009, smo osvojeno znanje predstavili tudi našim staršem in drugim obiskovalcem, ki so nas nagradili z bučnim aplavzom. Tečaj nemškega jezika smo zaključili 26. maja 2009, s podelitvijo potrdil o udeležbi in odšli na zaslužene počitnice.
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil ga. Veroniki Haring za zaupanje in za uspešno izvebo tečaja nemščine za najmlajše.
Robert Heričko
Samostojni slikarski razstavi naših članic
Po komaj dveh sezonah našega slikarskega druženja, smo po uspešnih društvenih skupinskih razstavah imeli že tudi dve samostojni razstavi v Sončnem domu v Mariboru. Na podlagi dobrega sodelovanja z gospo Darjo BENKO, smo dobili priložnost razstavljati v tem prijetnem ambientu.
Marjana HABJANIČ JERČIČ je prebila led in razstavila svoje slike v maju 2009. Kot je že sama o sebi zapisala, je še zelo aktivna upokojenka, ki se rada uči in venomer kaj počne za svojo dušo. Z njeno prvo samostojno razstavo je dokazala, da je res tako.
Marjana se je z risanjem spoprijela šele v oktobru 2007, ko smo pri Kulturnem društvu Mostovi v Mariboru pričeli s prvim tečajem. Kot večina drugih, ni imela čopiča v rokah od osnovne šole. Zato so bili njeni slikarski začetki toliko trši. Znanje je zajemala z veliko žlico in doma pridno vadila. Njen trud se je poplačal – še zlasti v akvarelni tehniki, ki velja za eno izmed zahtevnejših oz. najtežjih tehnik risanja. Zahteva namreč veliko znanja in občutka. Zelo rada riše cvetje. Ob odprtju razstave je z majhnimi risbicami razveselila vse nastopajoče in nekaj oskrbovancev Sončnega doma.
Takoj za njo je v začetku julija 2009 razstavljala še Veronika HARING, predsednica Kulturnega društva Mostovi. Tako kot Marjana, se je risanja pričela učiti šele v našem tečaju. Prav Veronika je bila tista, ki je v društvu vztrajala, da pričnemo s tečajem risanja. Zelo me je presenetila, ko se je tudi sama vpisala, saj prej nikoli ni omenila, da jo risanje veseli. Še večje presenečenje sem doživela ob njenih prvih potezah s svinčnikom. Ugotovila sem namreč, da ji risba »leži«. Na dan je prišel njen t.i. prirojeni del talenta, česar prej ni omenjala. Zato pa je bilo nekoliko drugače z drugim – »priučenim« delom. Veronika je namreč že takoj na začetku tečaja, kot se za rojeno KOZOROGINJO spodobi, »potegnila« v čisto svoj stil risanja. Ker le-ta ni bil slab, tudi izbor barvne palete je bil pester, sem jo pustila v njenem slikarskem svetu. Navsezadnje smo v III. življenjskem obdobju, kjer naj bi vse počeli za svoje veselje in dušo. Največ slik je narisala v gvaš tehniki s pokrajinskimi in cvetličnimi motivi.
Vsaka je postavila na ogled okrog 30 slik in pripravila kratek kulturni program s pogostitvijo. Odprtja razstav se je udeležilo veliko število ljudi, s čemer je bil njun trud poplačan. Upam, da smo tako s skupnimi močmi popestrili tudi vsakdanjik tamkajšnjim oskrbovancem.
Z razstavami bomo nadaljevali. To bo plačilo za naš skupni trud in vzpodbuda v naprej.
Cvetka Vidmar
Spominski koncert, 8. december 2009 ob 19. uri: Nadvojvoda Janez in mi - 150 let po njegovi smrti
Rojen kot trinajsti otrok v družini, je dobil ime po patronu rojstnega kraja Firenc – Janezu Krsniku. Njegov prvi jezik je bila italijanščina in kasneje v življenju se je vselej trudil razumeti govorico svojega okolja. Učitelj Johannes von Müller, švicarski zgodovinar, ga je izobrazil v človeka širokih obzorij in nepotešljive radovednosti. Zazrt je bil v prihodnost in ni mu bilo veliko mar zaradi izgube prestolonasledništva in plemiških privilegijev, ker se je poročil s poštarsko hčerjo Anno Plochl.
Vojaški poklic mu zaradi Napoleonove premoči ni mogel prinesti česa drugega kot porazov. Ker pa se je zbližal s Hoferjevo tirolsko ljudsko vstajo in kasneje zasnoval tajno Alpsko zvezo, ga je dvor »nagnal« na Štajersko kot »zasebnika« brez slehernih pooblastil. V dnevnik si je takrat zapisal: »Bomo vendarle končali te večne vojne: kako lep bo svet, ko bodo ljudje raje opravljali dobra dela..«
Dobrih del na Štajerskem se je lotil sistematično: z dvema obširnima anketama leta 1813 (Knafl) in 1836 (Göth) je »posnel« deželo, da bi »našel oporišče, kamor bi naslonil vzvod za blagostanje vseh ljudi«. Našel pa je obupne razmere, kjer je po turških in napoleonskih vojnah vladala katastrofalna lakota, s katero se je najprej spopadel z ustanovitvijo Kartofelunterstützunganstalt ter s kmetijskim izobraževanjem. Sledila so desetletja industrializacije, kjer imata korenine tudi današnja Univerza nadvojvode Janeza v Gradcu in Montanistična univerza v Leobnu. Ključna je bila Južna železnica, ki brez nadvojvode ne bi šla skozi Maribor. V Sloveniji se ga še posebej spominjamo po zidanem mostu preko Savinje v Zidanem mostu ter po preboju Huda luknja med Velenjem in Slovenj Gradcem. Mariborčane pa nanj spominjajo pokojne Železniške delavnice, vinogradi Meranovo in kmetijska šola, ki je v njegovem času delovala v Pekrah. Prvi je dojel velikanski strateški pomen prostora Alpe-Jadran in glasno je opozarjal: »Kdor ima širši razgled, ima tudi prednost!«
Zasidranost med širokimi sloji ga je leta 1848 v Frankfurtskem parlamentu pripeljala do izvolitve za predsednika (Reichsverweser) velikega dela Evrope. Ko se je izkazalo, da Evropa še ni zrela za demokracijo, se je vrni v svoj Stainz, kjer je postal prvi izvoljeni župan v deželi. »Plavo kri« je nadomestilo zaupanje volivcev. Prešernov učenec Anastasius Grün mu je na graški spomenik upravičeno zapisal: »Nepozaben pri ljudeh, ker ni pozabljal na ljudi.«
Za vse čase je pomembno spoznanje nadvojvode Janeza: »Gospodarstvo in kultura spadata skupaj!« Pri omenjenih anketah je posebej pazil, da niso spregledali nobene kulturne sestavine. Pri tem mu je še posebej pomagal Mariborčan Eduard von Lannoy, ki je bil njegova desna roka tudi pri ustanavljanju Musikverein in glasbenega konzervatorija v Gradcu. Nadvojvoda je botroval nastanku domala vseh kulturnih ustanov ter krovnih kulturnih društev v deželi, po katerih se je zgledovalo tudi mariborsko kulturno življenje: od bralnih društev do zgodovinskega društva.
Naj sklenem z mislijo iz dnevnika nadvojvode Janeza, ki se mu je utrnila ob razgledu z Meranovega nad Pekrami: »… lep dan, zahajajoče sonce, mir. Bog obvarji to božansko deželo, sem si mislil, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi.«
Si zasluži, da ga počastimo ob 150-letnici smrti? Res ne vem, kaj bi nas lahko od tega odvrnilo.
Nastopajoči
Nataša Trobentar – sopran - se je šolala na graški Univerzität für Musik und darstellende Kunst v razredu poljske sopranistke in avstrijske kammersängerin prof. mag. Joanne Borowske. Po diplomi se je lotila poučevanja solopetja in vokalne tehnike na mariborski Škofijski gimnaziji ter pri Carmini Slovenici in Aedi. Občasno jo angažirajo tudi v Operi SNG Maribor. Njeni številni nastopi ter nastopi na slavnostnih in dobrodelnih prireditvah zajemajo skladbe iz klasičnega repertoarja kot tudi popularne pesmi. Slednje sta s prof. Donauerjem izdala tudi na CD-plošči.
Karlheinz Donauer – klavir – je bil rojen v Gradcu in razpolaga s široko izobrazbo, ki obsega klavir, petje, zborovsko dirigiranje, glasbeno pedagogiko in romanistiko. Na Dunaju je poučeval zborovsko dirigiranje, sedaj pa na graški Univerzität für Musik und darstellende Kunst, ki jo je nekoč soustanovil Eduard von Lannoy, poučuje oratorijsko petje. Nastopa tudi kot pevec in pianist ter ima za seboj številna radijska snemanja in CD-plošče. Sodeluje tudi v »Musikalisch-Literarischen Salon« Gerda Klimek.
Rudolf Brunnhuber – kontratenor – rojen leta 1976 v Schwarzachu na Salzburškem se je začel učiti petja najprej pri K. E. Hoffman. Študij solopetja na Univerzi v Gradcu, kjer so bili njegovi učitelji H. Müller-Molinari, W. Gamerith, M. Klietmann in K. H. Donauer. Rudolf Brunnhuber je študij zaključil z odlično oceno v aprilu 2007. Kot solist in pevec v ansamblu nastopa v Avstriji in v inozemstvu v koncertnih in opernih produkcijah na festivalih kot na primer Styriarte, Wien Modern, pri mednarodnih baročnih dnevih v Melku, Haydnovem bienalu Falndern, glasbenih tednih v Millstattu, na Sledovih zvoka in še marsikje. Sodelval je pri več radijskih produkcijah. Poleg renesančne in baročne glasbe mu je prav posebej pri srcu šanson. Zgoščenke in radijski posnetki dokumentirajo njegovo ukvarjanje s tem žanrom.
Anja Kožuh se je rodila 16. 2. 1990 v Mariboru. Z igranjem harfe je pričela s sedmimi leti na nižji glasbeni šoli v Velenju v razredu prof. Daliborja Bernatoviča. Že zgodaj je pokazala talent in nadarjenost v številnih solističnih nastopih in s samostojnim recitalom v okviru Festivala Ljubljana – Mladi virtuozi. Leta 2004 se je vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor, program umetniška gimnazija, v razred prof. Daliborja Bernatoviča, kjer je leta 2008 tudi uspešno maturirala. Zdaj je študentka 2. letnika harfe na Akademiji za glasbo v Zagrebu, v razredu Diane Grubišić Ćiković doc.
V času šolanja se je udeležila mnogih poletnih šol in seminarjev pri priznanih profesorjih in glasbenikih. Tako je je svoje znanje nadgrajevala pri prof. Sirin Pancaroglu (Turčijia), prof. Clioni Doris (Velika Britanija), prof. Patricii Tassini (Italija), prof. Rudi Ravnik Kosi in mnogih drugih.
Kot solistka je nastopila z Godalnim orkestrom Srednje Glasbene in baletne šole Maribor. Sodelovala je na festivalu Glasbeni september, v tematskih programih Cikla za mlade, nastopila s solističnim recitalom na Festivalu Ljubljana v Viteški dvorani, v Novi gorici, v Kopru, Celju, Velenju, v Reki se je predstavila s samostojnim celovečernim koncertom. Kot komorna glasbenica sodeluje v raznih komornih sestavih in v duetu z avstrijsko harfistko Sandro Macher.
Program
Nataša TROBENTAR, sopran
Rudolf BRUNNHUBER, kontratenor
Karlheinz DONAUER, klavir
Anselm HÜTTENBRENNER (1794 – 1868)
Pilgers Abendlied (August Gathy)
Die Sterne (Carl Gottfried Ritter von Leitner)
Abendruhe (Ferdinand Freiherr von Rast)
Louise (Heinrich Heine)
Schlummerlied (Theodor Körner)
Das Echo (Vincenz Zusner)
Die beiden Zecher (Ferdinand Freiherr von Rast)
Edoardo Barone di LANNOY (1787 – 1853)
Tre duetti dedicati all’egregia Cantante Signora CAROLINA UNGHER
Non t’accostar all’urna (Jacopo Vitorelli)
Guarda, che bianca luna (Jacopo Vitorelli)
Immersa nell’aureo vapor (nach Friedrich Rückert)
Anja KOŽUH, harfa
C. Saint-Säens: Fantasie pour Harpe
A. Zabel: 2. Velika etuda
H. Tournier: Au Matin
Oglejte si fotografije iz galerije
Meranovo, 25. oktober 2009
»SREČANJE KULTUR – TREFFEN DER KULTUREN«
Spoštovane gospe in gospodje!
Društvu nemško govorečih žena »Mostovi« in meni osebno je izkazana posebna čast, da vam spregovorim v imenu vseh organizatorjev današnje prireditve. In seveda vas najprej prisrčno pozdravljam, tako domačine iz Limbuša in Peker kot goste iz drugih krajev Slovenije ter še posebej goste iz Avstrije.
Med nami je veliko pomembnih ljudi, ki s svojo prisotnostjo poudarjajo izjemnost današnjega dogodka in dovolite mi, da vsaj nekatere posebej omenim:
Naš prijazni gostitelj je predsednik sveta Četrtne skupnosti Pekre-Limbuš in obenem predsednik Kulturnega društva g. Jože Černelč
Iz Avstrije so danes med nami tudi
dr. Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij,
g. Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk
g. Heinz Stritzl, nekdanji glavni urednik Kleine Zeitung in vodja Platforme za Koroško
dr. Josef Feldner, predsednik koroškega Heimatdiensta
Gospod Andreas Mölzer, član evropsega parlamenta
Iz avstrijske Radgone je z nami okrajni glavar dvorni svetnik dr.Alexander Majcan
Iz Gradca je z nami prof.dr. Reinhold Reimann s soprogo, predsednik AKVS
Z nami so ugledni predstavniki celovške in mariborske škofije: gospod prelat mag. Matthias Hribernik, gospod prior dr. Edmund Rudolf Wagenhofer, gospod kanonik dr. Stanko Lipovšek in gospod Andrej Firbas
In z nami so tudi predstavniki mnogih kulturnih društev in zvez, med katerimi posebej omenjam gospo prof. Doris Debenjak in gospoda ing. Augusta Grila iz društva Kočevarjev staroselcev in še posebej mag. Francija Pivca, predsednika Zveze kulturnih organizacij Maribor, ki je pomembno pripomogel pri organizaciji te proslave
Zaradi drugih obveznosti so se opravičili in nam zaželeli uspešno proslavo
gospod Boštjan Žekš, minister za Slovence po svetu
gospa Walburga Beutl, predsednica Štajerske deželne vlade
gospod Franc Kangler, župan Mestne občine Maribor
gospod Günther Salzmann, poslanik Veleposlaništva Republike Avstrije v Ljubljani
Spoštovane gospe in gospodje!
Že iz pozdravov lahko sklepate, da smo priče neobičajnemu srečanju, saj se še ni zgodilo, da bi se hkrati na istem odru predstavile slovenska in nemška kultura iz Avstrije ter nemška in slovenska kultura iz Slovenije. Pod skupnim naslovom »Srečanje kultur« nas je združil spomin na dvoje ljudi širokih evropskih obzorij – škofa Antona Martina Slomška in nadvojvodo Janeza. Oba nam nudita neizbrisne dokaze, da se skrb za lasten narod ne izkazuje s sovraštvom do drugega naroda, ampak z gradnjo mostov in medsebojnega razumevanja med narodi in njihovimi kulturami.
Ko je Slomšek po odločitvi salzburškega nadškofa pred 150-imi leti preselil sedež Lavantinske škofije v Maribor, je v prvem pastirskem pismu z novega naslova zapisal tudi tale stavek: »Kakor se mora vinograd najprej pravično in pravilno razmejiti in bujno rast presaditi, ne da bi se naredila škoda, marveč da bi mladike lažje rasle in obrodile še več sadu, tako se morajo tudi škofije pravično in pravilno razmejiti, svoja središča presaditi, prestaviti, da bi versko življenje še bolj raslo in bi Božji vinograd prinesel še več sadu.« Dobrobit ljudi je torej prva in najvažnejša stvar. Žal ta nauk niti v preteklosti, niti v sedanjosti ni dovolj spoštovan, zato različne »razmejitve« prinašajo mnogim ljudem nesrečo in trpljenje.
Nadvojvoda Janez je v naših krajih veljal za »ljudskega nadvojvodo«, ker so vsi občutili njegovo veliko skrb za dostojnejše življenje preprostih ljudi. Njegova zasluga je »južna železnica«, razvoj industrije in rudarstva, poklicno izobraževanje in moderno kmetijstvo. V tistem času najnaprednejše vinogradništvo v tem delu Evrope je imelo svojo bazo v Štajerski deželni sadjarski in vinogradniški šoli v Pekrah in na vzorčnem posestvu na Meranovem.
Slovenija in Avstrija sta danes enakopravni članici Evropske unije, kar je za ta del kontinenta, kjer so se tisočletja prepletale različne kulture, izjemnega pomena, ki ga moramo vsi vzeti na znanje in ga upoštevati. Razpihovanje starega sovraštva, nezaupanja in prastrahov ne pomeni nič drugega kot nezaupanje v združeno Evropo in nesposobnost biti Evropejec. Tega se moramo zavedati tako v Celovcu kot v Mariboru! Sicer nismo dostojni idealov škofa Slomška in nadvojvode Janeza, pa naj bodo naše besede še tako bobneče. To je zagotovo imela v mislih Koroška konsenzna skupina, katere tvorci so danes z nami, ko je lani v Bilčovsu organizirala »Praznik skupne domovine Koroške« pod geslom »Novi pogledi na Koroško: Spomin na 10. oktober 1920, ko so se Korošci na plebiscitu odločili za Avstrijo, naj bo brez obračunavanja z nekdanjimi nasprotniki usmerjen v spravo in sodelovanje ter na pripravljenost sprejemanja obeh jezikov. Tako bo lahko vzor za konfliktne regije v drugih delih Evrope.«
Enako izhodišče mora v svoj načrt »Evropske prestolnice kulture« vgraditi tudi Maribor, ki je bil v vsej svoji zgodovini »pristan« in »mostišče«, kjer so se stikale in pogovarjale mnoge kulture: slovenska, nemška, benečanska, judovska, madžarska, hrvaška itd… Biti kulturna prestolnica, pomeni biti odprt in strpen do drugačnosti in s tega vidika nas bo jutri presojala cela Evropa.- ne čakajo nas samo lepi privilegiji, ampak tudi velike odgovornosti.
Organizatorji današnje prireditve si želimo, da bi jo vsi razumeli kot podporo prizadevanjem za sožitje med kulturami, še posebej med slovensko in nemško kulturo. Naj bo to napoved časov, ko se v Avstriji in Sloveniji ne bo treba nikomur več sramovati ali skrivati zaradi njegovih narodnih in kulturni korenin. Marsikaj smo že dosegli, a veliko dela nas še čaka in naj bo današnja »Pekrska nedelja« v znamenju škofa Slomška in nadvojvode Janeza simbolni mejnik glede medsebojnega zaupanja in skupne volje, da odstranimo predsodke, ki nam preprečujejo verjeti Prešernu, da »ne vrag, le sosed bo mejak.«
Zahvaljujem se vam za vašo pozornost.
Veronika Haring
Dragi sosedje in prijatelji!
Zbrali smo se na kraju, ki ga je odkril velik poznavalec narave in lepote. Nadvojvoda Janez je to posestvo kupil 10. marca leta 1822. in ga v nekaj letih preuredil v vzorčni vinograd. Iz spominske table nad vrati lahko sklepamo, da je bilo leta 1830. že vse urejeno in je lahko prišel na obisk sam cesar Franz I. z ženo Karolino Avgusto. Nadvojvoda je ljubil ta čudoviti razgled, o čemer priča tudi neuradno ime kraja - Meranovo – v spomin na Meran na Južnem Tirolskem, kamor ni imel več dostopa.
Nadvojvoda Janez je bil tudi za Slovence »ljudski princ«. Za nas ni bila tako pomembna njegova popularna »štajerska nošnja«, ki je bila za dunajski dvor izraz štajerske upornosti in so jo tam za nekaj časa celo prepovedali. Za nas je bila pomembna »Erzherzog Johann-Bahn« ali Südbahn, ki jo je prav on začrtal leta 1839. in jo speljal skozi Maribor. Prej zaspano mestece je s prihodom železnice leta 1846, začelo rasti kot industrijsko mesto. Nadvojvoda je pospešil rudarstvo in metalurgijo in s tem vpisal mnoge slovenske kraje na zemljevid. Joaneum je v naše kraje prinesel tehnično kulturo. Nadvojvoda Janez je bil pobudnik ustanovitve prve univerzitetne katedre za slovenistiko na svetu in sicer v Gradcu leta 1811, ki jo je zasedel Janez Nepomuk Primic. Slovenščino je podpiral tudi na medicinski fakulteti pri babiškem študiju in na pravni fakulteti.
Iz hvaležnosti so mu ljudje na Slovenskem postavili kar nekaj spomenikov:
Slovenci smo najpogosteje v stiku z nadvojvodo Janezom, ko si nazdravimo s plemenito vinsko kapljico. Maribor je sicer od rimskih časov poznan po vinu in naj vas spomnim, da v našem mestu raste najstarejša trta na svetu – Blauer Kölner. Toda nadvojvoda Janez je v naše kraje prinesel žlahtne sorte s Porenja in Mozelskega, ki tukaj izjemno uspevajo. Za svoja vina z Meranovega je nadvojvoda že pred 170-imi leti prejel zlato medaljo na svetovnem ocenjevanju vin v Parizu.
Najpomembnejše pa je, da nadvojvoda svojega vinogradniškega in kletarskega znanja ni skrival, ampak je v Pekrah leta 1832 ustanovil Steiermärkische Landes Obst und Weinbauschule, ki je bila prva pri nas in je odločilno vplivala na razvoj našega kmetijstva. Danes je vinogradništvo Meranovo spet del Fakultete za agronomijo in biotehniko in opravlja podobno vlogo kot v času nadvojvode Janeza.
Dragi prijatelji!
Nadvojvoda Janez je sicer pripadal vladarski hiši Habsburgov, ki je Slovencem gospodovala 800 let in veste, da vladarji ne morejo biti nikoli preveč priljubljeni. Toda v te primeru gre za drugačnega človeka, ki je imel rad bližino preprostih ljudi in ki je spoštoval njihovo narodno poreklo. Živel je skoraj v istem času kot francoski socialist Saint Simon in njuni pogledi na odnose v Evropi so si bili zelo podobni – oba sta želela napredno in povezano Evropo brez sovraštva in brez hinavščine. In to si želimo tudi mi, zato se klanjamo spominu ljudskega nadvojvode Janeza.
Veronika Haring, predsednica
Izjava organizatorjev prireditve »Srečanje kultur – Treffen der Kulturen« v Pekrah, 25/10 2009.
V Pekrah in Limbušu pri Mariboru obstajajo dobri razlogi za praznovanje 150-letnice Slomškovega prenosa sedeža Lavantinske škofije v Maribor in enake obletnice od smrti nadvojvode Janeza. Slomšek je botroval ustanovitvi prvega slovenskega bralnega društva (knjižnice) v Limbušu, nadvojvoda Janez pa je v Pekrah ustanovil prvo sadjarsko-vinogradniško šolo. Način delovanja obeh slavljencev je bil navdih, da smo proslavo zastavili kot srečanje slovenske in nemške kulture, zato kot organizatorja nastopata slovensko in nemško kulturno društvo, obe člana Zveze kulturnih društev v Mariboru.
Na podlagi javne predstavitve knjige »Koroško na novo misliti« spomladi letos v Mariboru, smo se povezali s Koroško konsenzno skupino, ki po našem mnenju uspešno odpira nove poti za sožitje slovenske in nemške kulture na avstrijskem Koroškem. Z njihovo podporo bodo na prireditvi sodelovale tudi slovenske in nemške kulturne skupine s Koroške.
Žali bog pri koroških Slovencih ni enotnega pogleda na dejavnost Koroške konsenzne skupine in čeprav je deležna uglednih mednarodnih in domačih priznanj ter širokega javnega odobravanja, ji nekateri ostro nasprotujejo – enako kot tudi uradna deželna oblast. Seveda ni naša stvar, da bi komur koli na Koroškem solili pamet kako naj ravna, pa tudi nam ni treba narekovati, koga vse je treba sovražiti pri naših sosedih, še manj pri nas doma.
Načrtovana krajevna prireditev kulturnih društev ne bo nobena politična tribuna in politične oznake nam skušajo nalepiti drugi, ki sicer radi govorijo o medkulturnem sodelovanju, a le do trenutka, ko se res zgodi. Naš namen pa meri zgolj na Prešernovo napoved: »Ne vrag, le sosed bo mejak.«
Organizatorji prireditve v Pekrah/Limbušu
21. oktobra 2009.
Vabilo - »Srečanje kultur – Treffen der Kulturen«
Skupno spominjanje na škofa Slomška in nadvojvodo Janeza
Limbuš, Pekre, nedelja, 25. oktobra 2009.
Pobudnici srečanja sta koroški organizaciji ZSO in KHD, gostiteljsko vlogo pa sta prevzeli Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« in Kulturno društvo Pekre/Limbuš ob sodelovanju ZKD Maribor in mariborske enote JSKD. Gre za nadaljevanje sosedskih kulturnih srečanj, ki so se začela leta 2006. v Ljubnem.
Prireditev je posvečena 150-letnici Slomškovega prenosa sedeža Lavantinske škofije v Maribor in 150-letnici smrti »ljudskega nadvojvode« Janeza. Izbira Limbuša in Peker kot kraja srečanja je povezana s škofovo navezanostjo na limbuškega župnika Antona Laha, ustanovitelja prvega bralnega društva in nadvojvodovo navezanostjo na posestvo Meranovo ter na vinogradniško šolo v Pekrah.
Želimo, da bi bila prireditev razumljena tudi kot podpora pomembnemu projektu Koroške konsenzne skupine, na katero se opirajo tudi aktivnosti pod naslovom »Koroško na novo misliti«, za kar so nosilci prejeli ugledne nagrade EU, mesta Beljak in Ustavnega sodišče Avstrije. Tudi udeleženci srečanja v Mariboru si obetamo novo dobo prijaznega in ustvarjalnega sožitja med slovensko in nemško kulturo.
Prvi del srečanja predstavlja skupna nedeljska maša ob 10. uri v limbuški župni cerkvi Sv. Jakoba s somaševanjem limbuškega župnika Andreja Firbasa, odposlanca celovškega škofa in stolnega župnika Stanka Lipovška. Sodelovala bosta koroški in limbuški cerkveni zbor. Maši bo sledilo polaganje cvetja k poprsju škofa Antona Martina Slomška.
Drugi del srečanja bo potekal ob 12. uri na Meranovem, najprej kot poklonitev spominu na nadvojvodo Janeza, s polaganjem venca k njegovemu spomeniku in z nastopom pihalne godbe St. Marein iz Neumarkta. Sledilo bo druženje ob prigrizku in poizkušanju znamenitega meranskega souvignona.
Osrednja prireditev bo v kulturnem domu Pekre ob 16. uri z nastopom limbuškega mešanega zbora ARS Musicae, Tamburaške skupine iz Št. Janža, otroške folklorne skupine Tončka Pluta iz Semiča, Kvinteta Poštnega zbora iz Celovca, godalnega kvarteta iz Gradca in Mešanega pevskega zbora s Koroške. Prireditev bo vodila Irena Polak-Fištravec.
ORGANIZATORJI
Dnevi kulture v Reşiţi
Udeleležili smo se »Dnevov kulture« v Reşiţi, ki so obsegali »14. srečanje Štajercev treh dežel« in »16. festival narodnih noš«, v organizaciji društva za kulturo in izobraževanje odraslih »Deutsche Vortragsreihe Reschitza« in v sodelovanju z »Österreichische Landsmannschaft Wien« ter »Demokratischen Forum der Banater Berglanddeutschen«.
Na pobudo društva »Alpenländischer Kulturverband Südmark« iz Gradca se že od leta 1995 organizirajo vsakoletna srečanja Štajercev treh dežel in sicer Štajercev iz pokrajine Štajerske v Avstriji, iz Spodnje Štajerske v Sloveniji in Štajercev iz Banatskega visokogorja v Romuniji. Namen srečanja je izmenjava izkušenj in običajev ter osebno spoznavanje udeležencev srečanj. Običajno spremlja vsako srečanje bogat kulturni program, ki ga pripravi vsakokratni gostitelj srečanja.
Četrtek, 11. junija 2009: Tokratno »14. srečanje Štajercev« se je za našo skupino Štajercev iz Slovenije pričelo v četrtek 11. junija zjutraj, ko smo na bencinski postaji v Pesnici vstopili v avtobus, s katerim so se iz Gradca pripeljali Štajerci iz Štajerske v Avstriji.
Njihovo kulturno društvo »Alpenländischer Kulturverband Südmark« je organiziralo in pod skrbnim vodstvom prof. Reinholda Reimanna izpeljalo naše skupno potovanje k Štajercem iz Banatskega visokogorja / Romunija v njihovo glavno mesto Reşiţa in druge z dvojezičnimi romunsko-nemškimi napisi označene vasice in mesteca, kjer živi nemško govoreča manjšina. Med njimi je tudi dokaj velika skupina Štajercev, katerih predniki so se tja preselili v času razvoja industrializacije Habsburške monarhije v 18. in 19. stoletju, kjer so odprli in vodili številne rudnike premoga in železove rude ter v Reşiţi in okoliških krajih zgradili in razvijali železarsko industrijo. Na žalost je večina tega propadla v času Ceausesca , še bolj pa po njegovem zlomu v letu 1989. Ostali pa so potomci nemških priseljencev iz raznih nemško govorečih področij in krajev v Evropi. Med njimi tudi Štajerci. Na njihovo poselitev teh krajev še danes spominjajo dvojezične krajevne table, npr. Steierdorf/Anina, Wolfsberg/Gãrâna, Weidenthal/Brebu Nou , Moritzfeld/Mãureni ali Reschitza/Reşiţa.
Pot nas je vodila najprej po avtocesti čez prehod Lendava in nadaljevala čez Madžarsko kjer smo malo za mestom Szeged prestopili mejo z Romunijo ter skozi številne vasice ob cesti videli značilne hiše, ki še danes pričajo o desetletja dolgi naseljenosti Nemcev na tem področju, in v zgodnjem večeru prispeli v Reşiţo. Naš dom je za tri noči postal hotel Semenik, ki se imenuje po gori v bližini in spominja na naše Pohorje.
Petek, 12. junija 2009: Po zajtrku smo odpeljali na ogled vasic (so zavarovane kot kulturna dediščina, turistično zelo negovane in obiskane) z dvojezičnimi tablami Franzdorf/Vãliug, Weidenthal/Brebu Nou in Wolfsberg/Gãrâna.Spremljalo nas je prekrasno sončno vreme, čudovita neokrnjena pokrajina, prvinska arhitektura vasic in prijazni gostitelji.
Popoldne pa smo se odpeljali na naše že tradicionalno »Srečanje Štajercev treh dežel« v Steierdorf/Anina, kjer nam je tamkajšnje društvo nemške manjšine pripravilo topel sprejem in zanimiv program z narodnimi plesi in glasbo. Vsi nastopajoči so bili v štajerskih narodnih nošah, prav tako številni obiskovalci. Pozdravil nas je tudi župan tega mesteca in mi ob koncu srečanja podaril romunsko zastavo.
Sobota, 13. junija 2009 : V soboto smo bili predstavniki vsake skupine Štajercev na sprejemu pri župani mesta Reşiţa (ima cca 90.000 prebivalcev). Zgodovina tega mesta me spominja na Maribor. Po zlomu komunizma in planskega gospodarstva je to mesto plačalo velik davek. Vsa težka industrija, ki je hranila prebivalce tega mesta, je propadla. Gospodarstvo in industrija se zelo počasi razvijata in brezposelnost je tukaj še vedno velika. Mladi, simpatični in ambiciozni župan zato vabi z velikimi in poceni industrijskimi površinami investitorje iz vse Evrope, naj vlagajo v izgradnjo proizvodnih objektov v mestu.
Po kosilu v hotelu smo oblekli štajerske narodne noše in se odpeljali k maši v katoliško cerkev. To je v Romuniji obvezni običaj. Pred vsako proslavo je najprej maša. In to vedno ekumenska. Pri vsaki je obvezno prisoten vsaj (večinoma več) en predstavnik druge konfesije. Tokrat je pri katoliški maši sodeloval pastor iz evangeličanske cerkve v Reşiţi. Prijetno me je presenetil cerkveni zbor, ki to sploh ni bil. Bila je skupina mladih, ki je igrala na električno klaviaturo in kitaro ter prepevala cerkvene pesmi v nemškem in romunskem jeziku v povsem modernem ritmu. Po maši je potekal festival narodnih noš v obliki sprevoda skupin iz različnih krajev Banatskega visokogorja skozi glavno ulico Reşiţe do glavnega trga in nato do spomenika žrtvam ruske deportacije v Sibirijo (od tam se jih po petih letih ni vrnilo preko 3.000), kjer smo se poklonili njihovemu spominu in položili vence. (Po drugi svetovni vojni Romuni svojih sosedov Nemcev namreč niso pobijali in preganjali, tako kot v Sloveniji, zato še danes z njimi živijo v slogi in razumevanju različnosti).
Za tem se je v gledališki dvorani pričela revija narodnih plesov skupin nemške manjšine v Banatskem visokogorju. Najprej so se predstavili najmlajši iz nemškega vrtca v Reşiţi. Sledile so šolske skupine, mladina, pihalni orkester in ženski pevski zbor »Franz Stürmer« iz Reşiţa.
Sledila je slavnostna večerja, ki se je končala v plesu in veselem rajanju.
Nedelja 14. junija 2009: Domov smo se vračali v nedeljo in polni vtisov iz Banatskega visokogorja, Reşiţe in slikovite poti po Madžarski, utrujeni prispeli v Maribor v večernih urah.
Oglejte si fotografije v galeriji
Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« v okviru izvajanja svojega društvenega programa razpisuje natečaj za sodelovanje pri zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2009. K sodelovanju vabi tiste, ki želijo s svojimi literarnimi besedili prispevati k sporazumevanju in širjenju kulturnega sodelovanja v evropskem duhu v kontaktnem prostoru z nemškim jezikom. Namen razpisa je spodbujanje nastajanja izvirnih besedil v nemščini in prevajanje izvirnih slovenskih besedil v nemščino.
Natečaja se lahko udeležijo člani društva in drugi zainteresirani iz Slovenije, simpatizerji društva, ki pišejo v slovenščini ali v nemščini, s svojimi izvirnimi neobjavljenimi besedili v prozi ali poeziji. Poslano besedilo lahko obsega do 200 verzov poezije ali do 8000 znakov s presledki pri prozi (Dokumentarnih besedilih in esejih) v elektronski obliki (MS Word ali Open Office) na naslov elektronske pošte društva (kulturno.drustvo-mostovi@triera.net) do 15. SEPTEMBRA 2009.
Teme besedil sicer niso omejene, prednost pa bodo imeli prispevki na temo Štajerska in Maribor, njuna sedanjost ali preteklost ter življenjske izkušnje v tem delu naše domovine. Upoštevali pa ne bomo prispevkov, v katerih je izražena kakršna koli narodnostna, verska ali druga nestrpnost. Edini kriterij pri izboru besedil bo njihova kakovost.
Strokovni sodelavci društva bodo poslana besedila pregledali in iz prejetih prispevkov izbrali po strokovni presoji tista besedila, ki bodo objavljena v dvojezičnem, slovensko-nemškem zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2009Zbornik bo izšel ob koncu leta 2009
Društvo bo krajše odlomke iz besedil uporabilo pri predstavitvah zbornika izključno na kulturnih prireditvah.
Predsednica društva:
Veronika Haring
Elektr.naslov društva:
kulturno.drustvo-mostovi@triera.net
Maribor, 08.06.2009
Doina in Gustav Hlinka: Podobe Banata
2. junija 2009 smo ob 18. uri v galeriji RRRudolf, Vojašniški trg 12 v Mariboru odprli razstavo Doine in Gustava Hlinka (Reşiţa, Romunija) PODOBE BANATA. Najprej je pozdravil navzoče Marjan Pungartnik, za njim pa Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora. O avtorjih je spregovoril Ervin Joseph Ţigla, predsednik društva Deutsche Vortragsreihe Reschitza. Za glasbene vložke je poskrbel mladi romunski violinist George Gassenheimer. Pesmi je brala Edith Guip-Cobilanschi (Temišvar, Romunija). Razstavo je odprl častni član Zveze kulturnih društev Maribor Janez Karlin.
Oglejte si fotografije v galeriji
50. mednarodni manjšinski seminar v Neumarktu
29. maj – 1. junij 2009
Europahaus Neumarkt je pripravila skupaj z Europäische Föderalistische Bewegung/EFB, Bund Europäischer Jugend/JEF in ob sodelovanju Europäische Akademien Bayern, Hessen und Gorizia, Institut »Dialog« Varna/BG, BASTEI - Freundschaftsverein BAranya-STEIermark, Komitate Baranya und Vas/H, Deutsche Vortragsreihe Resita/RO, Bildungsplattform Murau, Marktgemeinde Neumarkt ob 60-letnici Sveta Evrope od 29. maja do 1. junija 2009 50. mednarodni manjšinski seminar na gradu Forchtenstein v Neumarktu (Štajerska, Avstrija).
V petek, 29. maja se je seminar pričel tako, da je župan Neumarkta Reinhardt Racz odprl razstavo »Otroci slikajo svojo domovino« z risbami otrok iz Romunije, Madžarske, Poljske in Avstrije.
V soboto, 30. maja so udeleženci odšli na ekskurzijov v Gurk / Krko, kjer jih je v muzeju nemških manjšin pozdravil domači župan Siegfried Kampl. Ogledali so si še park palčkov in cerkveni kompleks Eme Krške. Popoldne se je seminar nadaljeval z referatoma dr. Reginalda Vospernika iz Celovca o avstrijskih manjšinah in evropskem svetu, dr. Heinz Tichy z Dunaja pa je govoril o Evropskem svetu in pravicah manjšin – bilanci po 60. letih. Ob 18. uri je bila tradicionalna maša, na kateri so tudi posvetili vitraže, ki jih je naslikala romunska slikarka Marija Tudor.
V nedeljo, 31. maja je predavala mag. Eva Stadtschreiber iz Gradca o irščini-galščini kot 23. uradnem jeziku EU. O nemški manjšini v Sloveniji je govorila zatem Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi v Mariboru, spregovorila pa je tudi o Kočevarjih. Popoldne je govoril o manjšinskem šolstvu na primeru Nemcev iz Baranje in Gorskega Banata Erwin Ţigla iz Rešice.
V ponedeljek, 1. junija, je dr. Alexander Varga, Bratislava, spregovoril o regionalnem sodelovanju v evroregionu Ipel med Madžarsko in Slovaško ter o manjšinah. Zatem je knjigo »Süßes Heimweh, bitteres Fernweh« temišvarske pisateljice Edith Guip-Cobilanschi predstavil Erwin Ţigla, predsednik Nemškega demokratičnega foruma Rešice. Seminar se je zaključil z razstavo o 60-letnici evropskega sveta.
Seminar so podprli avstrijsko zvezno ministrstvo za evropske in mendarodne zadeve, zvezno ministrstvo za gospodarstvo, mladino in družino, dežela Štajerska, deželni referat za mlade in Raiffeisenbank Neumarkt.
Seminar že vsa leta požrtvovalno organizira Max Wratschko.
Oglejte si fotografije v galeriji
Nemški literarni dnevi v Reşiţi
XIX. letnik, 15.-17. maj 2009
Udeležili smo se 19. letnika »Nemških literarnih dnevov v Reşiţi (Romunija) v organizaciji društva za kulturo in izobraževanje odraslih »Deutsche Vortragensreiche Reschitza«, ki ga vodi prizadevni Erwin Joseph Ţigla. Z nami je na prireditev potoval znani humanitarni delavec Günther Maier iz Murecka.
Program se je pričel 15. maja ob 16. uri v Muzeju banatskega rudarstva. Predstavila se je Nora Iuga (Bukarešta, Romunija) z leta 2008 izišlo dvojezično nemško-romunsko knjigo, izborom pesmi Rolfa Bosserta »Ich steh auf den Treppen des Winds« (1972-1985), nastopil je münchenski avtor Bernhard Setzwein z narečnimi pesmimi iz zbirk »Hobdz mi gern. Mundartgedichte« (1980) in »Oidweiwasumma. Gedichte in altbairischer Mundart«, Eugen D. Popin iz Münchna s pesniško zbirko »Deine Hälfte des Wortes« (2008), Anne Junesch (Hermannstadt, Romunija) s knjigo »Wassertropfen in Zibin« (2008), dr. Mariana Virginia Lăzărescu (Hermannstadt, Romunija) je predstavila knjigo Edith Guip-Cobilanschi »Sußes Heimweh, bitteres Fernweh« in z branjem Edith Guip-Cobilanschi (Temišvar, Romunija) iz te knjige.
16. maja se je prireditev nadaljevala ob 10. uri v nemški knjižnici »Alexander Tietz«. Dr. Annemarie Podlipny-Hehn (Temišvar, Romunija) je predstavila nemško monografijo »Temeswar=Timişoara« (2009), Joachim Wittstock (Hermannstadt, Romunija) je predstavil antologijo celovške založbe Wieser »Europa Erlesen: Hermannstadt« (2008), Carmen Elisabeth Puchianu (Kronstadt, Romunija) je predstavila svojo miniaturko »Verortete Zeiten« (2008), Michael Astner (Iassy) je predstavil knjigo Raduja Mărculescu »Leid und Offenbarung in der sowjetischen Gefangenschaft« in prebral širši odlomek iz tega dela, ki ga je on tudi prevedel. Robert Gabriel Elekes (Kronstadt, Romunija) pa je predstavil odlomek iz svoje proze »Gavril. Prosafragmente«.
Ob 16. uri je Johann Schuth, predsednik Zveze madžarsko-nemških avtorjev in umetnikov (Budimpešta, Madžarska) predstavil antologijo »Seitensprünge. Literatur aus deutschsprachigen Minerheiten in Europa: Ostbelgien, Süudtirol und Ungarn«, pesmi pa je brala madžarsko-nemška avtorka Angela Korb. Veronika Haring (Maribor, Slovenija) je predstavila sedmi zbornik Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi »Vezi med ljudmi=Zwischenmenschliche Bindungen«. S pesmimi v nemščini so nastopili Marjan Pungartnik, Ivana Hauser in Aleš Tacer.
V nedeljo, 17. maja 2009 so organizatorji poskrbeli za literarno potovanje skozi Banatsko višegorje, ob 16.30 pa so si udeleženci v Oraviţi v lepo obnovljenem gledališču iz 19. stoletja ogledali predstavo »Niktophobie, oder: Mephistos später Gruß an Faust« z Robertom Gabrielom Elekesem in v režiji Carmen Elisabeth Puchianu gledališča »Transilvanija« univerze v Kronstadtu.
Prireditev se je zaključila s skupno večerjo udeležencev srečanja.
Oglejte si fotografije v galeriji
12. Slovenski dnevi knjige v Mariboru
Predstavitev zbornika »Vezi med ljudmi«
Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi je v svojih prostorih na Barvarski ulici 5 v sredo, 22. aprila 2008, ob 18. uri predstavilo svoje vsakoletni almanah »Vezi med ljudmi« (Zvischenmenschliche Bindungen). Prireditev je vodila predsednica društva Veronika Haring.Najprej se je predstavila skupina otrok pod vodstvom Roberta Herička z igro, v kateri so pokazali znanje nemščine, nato pa je stekla predstavitev zbornika (Marjana Habjanič Jerčič, Martina Haring, Ivana Hauser, Jožica Hladin, Erna Hölzl, Ana Nikolič, Vilma Ploj, Marjan Pungartnik, Tatjana Srebrnič, Gero Angleitner, Ana-Marija Pušnik in Paula Pressnitz. Program so popestrili harmonikar Feliks Šarman, pevka Stana Šopar in citrarka Ana Nikolič s prijatelji - pevci.
Slovenska besedila je interpretirala Melita Plešnik.
Oglejte si fotografije v galeriji
Pri našem društvenem večeru 18. februarja 2009 smo med nami z veseljem pozdravili skupino preko 30 članov mariborskega Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi«,s katerimi smo si še poprej v deželnem arhivu skupaj ogledali razstavo »November 1918 – Štajerska med morahijo in republiko«. Eno od težišč te razstave je odcepitev južne Štajerske – ta tema je zbudila pri naših gostih poseben interes. Po obisku razstave so bili naši prijatelji iz Maribora pri večerji v restavraciji »Gösser Bräu« gostje župana deželnega glavnega mesta Gradca, mag. Siegfrieda Nagla.
Oglejte si fotografije v galeriji
Obnovljeno zadnjič 1. februarja 2010.